Izletniška dejavnost ZB za vrednote NOB Straža je pestra in vsebinsko
bogata. Tokrat je društvo v sodelovanju z Novim mestom, Uršnimi seli in
Dolenjskimi Toplicami organiziralo tridnevni izlet v Vitez v Bosni in
Hercegovini.
Gostoljubni gostitelji v Vitezu so nas namestili v dve različni, a zelo
prijetni nastanitvi – del udeležencev v čudovitem hotelu Via, drugi pa v
zanimivi etno vasi Čardaci. Večer smo zaključili ob bogati večerji in
prijetnem druženju.
Travnik – mesto bogate zgodovine in kulture
Iz Viteza smo se odpravili na ogled starega bosanskega mesta Travnik,
nad katerim se dviga mogočna planina Vlašić, katere vrh je že pobelil
prvi sneg. Naša vodička, gospa Dita, nam je na zanimiv in skoraj
pravljičen način predstavila zgodovino tega starega mesta.
Travnik se ponaša s trdnjavo iz 15. stoletja, s katere se odpira čudovit
razgled na mesto. Posebno pozornost pritegne pisana džamija,
edinstven sakralni objekt z bogatimi zunanjimi in notranjimi okraski ter
motivi iz narave. Zanimiva je tudi po tem, da so v njenem pritličju
prostori, namenjeni trgovini in obrtni dejavnosti, kar je v islamskem svetu
prava posebnost.
Obiskali smo tudi znamenito Plavo vodo, naravni izvir in priljubljeno
izletniško točko v središču mesta, kjer so še danes stare vodne mline in
prijetne kavarne. V eni izmed njih smo doživeli prav posebno zanimivost:
vsak gost, ki naroči kavo, prejme tudi cigareto, vžigalico, mleko in rahat
lokum.
Zanimiv podatek je, da ima Travnik kar 18 džamij, kar ga uvršča med
posebnosti mest te velikosti. Ogledali smo si tudi rojstno hišo edinega
Nobelovega nagrajenca z območja nekdanje Jugoslavije, pisatelja Iva
Andrića. Spoznali smo njegovo življenje, ustvarjalno pot in bogat literarni
opus, v katerega sodijo svetovno znana dela, kot so Na Drini ćuprija,
Gospodična in Travniška kronika, pa tudi številne novele in pesmi.
Od 16. stoletja dalje so v Travniku prebivali turški vezirji, v času
Napoleonovih osvajanj Evrope pa tudi konzuli številnih držav.
Nad vodenjem, pripovedovanjem in zanimivimi razlagami gospe Dite
smo bili vsi navdušeni. Od nje in Travnika smo se poslovili s stiskom rok
in iskrenim aplavzom.
Visoko in Sarajevo – od skrivnostnih piramid do živahnega mestnega
utripa
Drugi dan smo obiskali Visoko in njegove svetovno znane bosanske
piramide. Povzpeli smo se na Piramido sonca in si ogledali betonske
bloke, s katerimi naj bi bila obložena piramida. Ob tem smo slišali
razlago, da naj bi šlo za najtrši beton na svetu.
Še močnejši vtis je na nas naredila Piramida lune, kjer smo si pod
strokovnim vodstvom ogledali tudi predore. Posebno zanimanje so
vzbudili številni obiskovalci, ki so v tišini meditirali, ter bazen s podzemno
vodo, ki naj bi imela vse leto stalno temperaturo 12 stopinj Celzija.
Predstavljena nam je bila tudi njena vrednost pH 7,5, ki naj bi bila
podobna želeni vrednosti pH človeške krvi.
Pot nas je nato vodila v Sarajevo. Najprej smo si ogledali Večni ogenj,
spomenik, posvečen osvoboditeljem Sarajeva 6. aprila 1945. Ta datum
mesto praznuje tudi kot svoj občinski praznik.
Nato smo obiskali Gazi Husrev-begovo džamijo in znamenito Baščaršijo.
Ta del mesta je še posebej zanimiv, saj je poln turistov, trgovinic in
delavnic starih obrti. Pokukali smo v številne trgovine in po naključju zašli
tudi v delavnico najstarejšega mojstra na Baščaršiji, Muhameda. Obiskali
so ga že številni znani ljudje, o čemer pričajo fotografije na stenah. Bil je
tudi gost na celjskem sejmu, o čemer so pisali naši časopisi.
Zgodilo se je še eno zanimivo naključje. Ko smo šli mimo prodajalca
dresov znanih nogometašev, je nekdo iz naše skupine vprašal, ali ima
tudi dres Benjamina Šeška. »Evo ga!« je takoj odgovoril prodajalec in se
pohvalil, da je sorodnik Raifa Dizdarevića, zadnjega predsednika
Predsedstva nekdanje Jugoslavije.
Seveda pa obisk Sarajeva ne bi bil popoln brez kulinaričnih dobrot.
Nekateri so si zaželeli znamenitih sarajevskih čevapčičev, drugi
tradicionalnih sladic, kot so baklava, tulumbe, hurmašice in sutlijaš. Spet
tretji so si zaželeli nekaj »na žlico«, zato so obiskali eno izmed
tamkajšnjih aščinic, kjer ponujajo tradicionalne kuhane jedi. Seveda pa
tudi Pivnica ni ostala brez naših gostov.
Sarajevo smo tako zapustili polni lepih vtisov, zadovoljni in siti – z
bogatejšo dušo in polnimi želodci.
Jajce, Manjača in Banja Luka – pot domov
Tretji dan smo zapuščali Lašvansko dolino, obsijano s soncem, in se
zadovoljni odpravili proti domu. Pot nas je vodila skozi Jajce, staro
kraljevsko mesto Bosne, kjer je potekalo drugo zasedanje AVNOJ-a. Na
tem zgodovinskem zasedanju so bile sprejete daljnosežne odločitve,
katerih pomen sega vse do današnjih dni in tudi do nastanka samostojne
in neodvisne države Slovenije.
Nadaljevali smo pot skozi čudovite pokrajine proti Banja Luki. Pred nami
so se vrstile rumeno-rjave jesenske podobe, medtem ko se je zelenje
počasi umikalo naravnemu minevanju. Tako kot vse v naravi tudi človek
sledi temu neizbežnemu krogu življenja.
Prečkali smo tudi planoto Manjača, znano po vojaškem poligonu za
tankovske enote. Nekateri naši sopotniki so tam nekoč služili vojaški rok
v nekdanji JLA in ob poti z veseljem pokazali kraje, kjer so bili nastanjeni,
ter pripovedovali o svojih takratnih doživetjih.
V Banja Luki smo si vzeli čas za različne dejavnosti. Nekateri so obiskali
tržnico, drugi iskali znamenite banjaluške čevapčiče, tretji sladke
dobrote, nekateri so kupovali knjige. Naš Rudi pa je znova poiskal pošto
in znamke, da bi jih poslal svojemu prijatelju filatelistu. Drugi so se
preprosto sprehajali po mestu, si ogledovali njegove znamenitosti in
obujali stare zgodbe o najlepših ženskah nekdanje skupne države.
Zahvala organizatorjem in lepim spominom
Ob prihodu v Stražo se je predsednik ZB Straža, Andrej Radešček vsem
udeležencem zahvalil za udeležbo na izletu in za dostojno vedenje v
drugi državi. Posebno zahvalo za pomoč pri organizaciji in izvedbi izleta,
je namenil Mariji Krštinc in Jožici Strajnar, ki sta poskrbeli, da je
strokovna ekskurzija uspela, kot tudi Slavku Jermanu za prijetno in varno
vožnjo. Vse pohvale smo udeleženci potrdili z iskrenim aplavzom.
Ob tem je treba poudariti, da brez odlične organizacije in zavzetosti
predsednika Andreja marsikdo od nas ne bi doživel tako prijetnega in
zadovoljivega izleta.
Sam sem še nekaj dni po vrnitvi živel z vtisi z izleta, z Vitezom,
Travnikom, Visokim, Sarajevom in Banjaluko. Še naprej sem prebiral tudi
monografijo o slikarski koloniji, ki v Vitezu poteka že od leta 2008. Ob
tem mi je bilo žal, da na njej doslej ni sodeloval nihče od naših slikarjev.
Slikarska kolonija je zanimiva tudi zato, ker jo podpirajo in financirajo
zasebni podjetniki iz Viteza, brata Kafadar, ki sta za izvedbo te kulturne
prireditve uspela povezati tudi druge potrebne sodelavce in podpornike.
V upanju, da bomo podobno dejavnost še kdaj ponovili, se
organizatorjem iskreno zahvaljujemo za čudovito doživetje, prijetno
druženje in nepozabne spomine.
Takšni izleti nas bogatijo, povezujejo in dokazujejo, da se prijateljstva ter
spomini na skupno zgodovino ohranjajo tudi preko meja.
Milan Stjepanović, član ZB za vrednote NOB Straža
