Letošnji Dan mladosti smo člani Združenja borcev za vrednote NOB občine
Straža na Dolenjskem namenili spoznavanju pomembnih poglavij skupne
slovensko italijanske zgodovine. Na celodnevnem izletu smo obiskali tri
pomembna obeležja, ki ohranjajo spomin na dolgotrajno trpljenje Primorcev in pripadnikov drugih narodov ter narodnosti v skupnem prostoru v času genocidne politike Mussolinijevega fašizma in Hitlerjevega nacizma.
Pot spomina smo začeli na bazoviški gmajni pred spomenikom prvim
antifašistom v Evropi, Tigrovcem Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču. Zbrano smo prisluhnili razlagi nekdanjega novinarja Primorskega dnevnika v Trstu, zdaj predsednika borcev na Opčinah, Dušanu Kalcu in dolgoletni dopisnici RTV Slovenija iz zamejstva Mirjam Muženič, ki nas je spremljala na celotni poti, ter k spomeniku položili venec s pripisom »Poklon junakom«. Na poti na opensko strelišče smo prisluhnili razlagi o bazoviški fojbi,
skrbno urejenemu italijanskemu nacionalnemu spomeniku, ki sosedom še
vedno služi za nenehno manipuliranje in izkrivljanje zgodovine tako, da »vodo na ta zgodovinski mlin vztrajno speljujejo sebi v prid«. Tudi žrtvam drugega tržaškega procesa Bobku , Ivančiču, Kosu, Tomažiču in Vadnalu smo se poklonili z vencem. Začudeno smo pogledovali k betonskemu zidu, ki kraj smrti teh slovenskih domoljubov ločuje od vojaškega strelišča, na katerem strelske veščine, po zagotovilu gostitelja Kalca, pridobivajo tudi slovenski policisti.
Presenetila so nas zapuščeno okolje spomenika, nepokošena trava in pet
olesenelih drevesc, ki že dolgo niso dobila niti kapljice vode.
Postanek v tržaški Rižarni bo ostal v spominu zaradi več razlogov. Zagotovo je vsakega od naših obiskovalcev zaznamovala zgodovinska razlaga o tem edinem nemškem taborišču s krematorijem na italijanskih tleh in zatem ogled prostorov, kjer je za vedno ostalo od dva do pet tisoč žrtev, med njimi veliko Slovencev. Poznavanje krutosti krvnika slovenskih korenin Odila Globočnika in njegovih neusmiljenih pajdašev v tem taborišču smo dopolnili s pozornim obiskom muzeja. Presenetila nas je prijaznost osebja, ki je ob našem prihodu nemudoma poskrbelo, da smo na spominski kraj lahko položili venec. Pisno dovoljenje za to je predhodno tudi zelo hitro dobila naša spremljevalka, Mirjam Muženič, kateri smo za celodnevno angažiranje, izredno hvaležni. V Trstu, na mestnem trgu ob morju, obdanem s pomembnimi palačami inpomolom, ob katerem je bila privezana potniška ladja velikanka, smo si privoščili italijansko kavo in sladoled, ter se malo posončili. Nato smo se zapeljali k mogočni zgradbi v obliki piramide na Vejno, k betonskemu Marijinemu svetišče, ki ga je Italija v povojnih letih zgradila prebivalcem Istre, Reke in Dalmacije potem, ko so zapustili svoje domove in si izbrali Italijo za svoje prebivališče. Iz platoja pred zgradbo, se kot na dlani razpira slikovit razgled na celotni tržaški zaliv, pogled pa sega od črnokalskega cestnega viadukta v Sloveniji, mimo krajev na slovenski Obali, vse do Tržiča in Gradeža v sosednji italijanske deželi. V sončnem in jasnem popoldnevu smo ob morju globoko pod razgledno ploščadjo videli tudi tržaški predmestji Barkovlje in Rojan, Miramarski in Devinski grad ter celo svetovno znano ladjedelnico Fincantieri v Tržiču.
Polni vtisov in novih spoznanj, ki nam jih je posredovala izredna Mirjam
Muženič, smo dan sklenili v krajevni organizaciji Zveze borcev za vrednote NOB v Pobegih pri Kopru. Sprejeli so nas nekdanji in novi predsednik Stane Bažec in Rajko Čerin s sodelavci, pozdravila pa nas je tudi predsednica Krajevne skupnosti Orjana Ugrin. Druženje s starimi znanci in dolgoletnimi prijatelji smo tako lepo sklenili pot spominov k našim junakom na Tržaškem. Prijetno utrujeni in polni lepih vtisov z mešanimi občutki zaradi grozot, ki smo jih spoznali, smo se poslovili od naših Primorcev in Primork ter se vrnili v Stražo.
